Koncept učenja je v 20. stoletju doživel pomemben razvoj in preoblikovanje. Predvsem je prevladal socio-konstruktivistični pristop, ki poudarja bistven pomen izgradnje znanja znotraj določenega konteksta, pri tem pa še posebej izpostavlja vlogo socialnih odnosov.
Psihološ
ki procesi, ki se razvijajo v posamezniku, in družbeno-situacijski vidiki, ki močno vplivajo na učenje, so v tem konceptu razumljeni kot tesno refleksivno in enakovredno povezani (Cobb & Yackel, 1998, str. 42). Po tej novi paradigmi se učenje in kognicija dojemata kot interaktivno delovanje med posameznikom in specifično situacijo, pri čemer znanje ni le pasivno sprejetje informacij, ampak je opredeljeno kot “umeščeno, proizvod dejavnosti, konteksta in kulture, v kateri se razvija in je uporabljeno” (Brown, Collins, & Duguid, 1989, str. 32).
Učenje se ne razume več zgolj kot individualen proces, ampak kot “participacija” ali “družbeno pogajanje”, kjer je vloga učitelja ključna. Učitelj ima namreč pomembno nalogo priprave učnih okolij, ki: – Spodbujajo konstruktivno, samoregulacijsko učenje, kjer učenci aktivno sodelujejo v svojem učnem procesu. – So občutljiva na kontekst, kar pomeni, da je učenje prilagojeno posebnostim in potrebam določenega okolja. – Podpirajo sodelovalno učenje, pri čemer je poudarek na deljenju znanja in izkušenj med učenci.
S tem pristopom se znanje ne vidi več kot nekaj statičnega, temveč kot dinamičen proces, ki se razvija skozi interakcije med posameznikom in njegovim socialnim ter kulturnim okoljem. Razumevanje, kako v tem kontekstu preoblikovati in nadgraditi šolski sistem, da bo ustrezal nenehno spreminjajočim se potrebam sodobne družbe, je zapleten in obsežen izziv, s katerim se soočajo prav vse države. Ta tematika je sprožila intenzivno mednarodno debato in razmišljanje o vlogi in pomenu inovativnih učnih okolij. V tej razpravi je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) postala ena izmed vodilnih sil. OECD že dlje časa aktivno prispeva k temu diskurzu in nudi dragocene vpoglede. Vredno je podrobneje preučiti njihove razprave in izdane publikacije, ki nudijo izvrsten okvir za poglobljeno razumevanje in angažiranje na tem področju. Publikacije OECD ponujajo temeljita načela oblikovanja in okvirje, ki se osredotočajo na učno vodstvo in strategije za uvajanje inovacij v šolske sisteme. Tako prispevajo k razvoju šolskih sistemov, ki so sposobni odgovarjati na dinamične zahteve sodobne družbe in izobraževanja.
Stališče OECD
Razumevanje, kako preoblikovati in nadgraditi šolski sistem, da bo ustrezal nenehno spreminjajočim se potrebam sodobne družbe, je zapleten in obsežen izziv, s katerim se soočajo vse organizacije in države po svetu. Ta tematika je sprožila intenzivno mednarodno debato in razmišljanje o vlogi in pomenu inovativnih učnih okolij. V tej razpravi je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) postala ena izmed vodilnih sil. OECD že dlje časa aktivno prispeva k temu diskurzu in nudi dragocene vpoglede. Vredno je podrobneje preučiti njihove razprave in izdane publikacije, ki nudijo izvrsten okvir za poglobljeno razumevanje in angažiranje na tem področju. Publikacije OECD ponujajo temeljita načela oblikovanja in okvirje, ki se osredotočajo na učno vodstvo in strategije za uvajanje inovacij v šolske sisteme. Tako prispevajo k razvoju šolskih sistemov, ki so sposobni odgovarjati na dinamične zahteve sodobne družbe in izobraževanja.
